Genska predispozicija (miazme)

Miazme so prirojene bremenitve oziroma predispozicije, ki so nastale kot posledica dejstva, da so naši predniki prebolevali določene hude tegobe, ki so jih oslabile. Nekateri tegobe tudi, ko jih prebolimo, puščajo posledice. To svojo pridobljeno šibkost lahko zato prenesemo na potomce. Take tegobe, ki puščajo posledice tudi na potomcih, so sifilis, gonoreja, tuberkuloza, garjavost, rakava obolenja in druge. Miazmam lahko sledimo tudi do sedem generacij v preteklost. Prvi je miazme opisal začetnik homeopatije nemški zdravnik Samuel Hahnemann. Izraz miazma prihaja iz grščine in pomeni „madež“. Je pa tudi izraz, ki so ga uporabljali v starih medicinskih tekstih in pomeni „slab zrak“ oziroma „škodljiv vpliv“. Izraz uporabljajo v vseh jezikih (angl. miasms, nem. Miazmen), različni avtorji pa jih precej različno razlagajo.

Že tradicionalne medicine, kot je kitajska ali indijska, so opisovale te vplive kot „podedovane energije“. Kako se miazme prenašajo iz roda v rod, se nikakor še niso sporazumeli. Hipotez je zelo veliko. Od hipoteze o genetskem prenašanju, prek energetske hipoteze (prenese se le informacija) pa vse do hipoteze, pri kateri se prenašajo v nosečnosti prek materine krvi. Dejstvo je, da je tudi konvencionalna medicina ugotovila, da npr. tuberkuloza pušča spremembe na genetskem materialu bolnikov. Vsekakor pa se vsi terapevti komplementarne medicine, ki se zavedajo te problematike, strinjajo, da imajo miazme največji vpliv na zdravje.

Miazme bi lahko opisali tudi kot prirojena nagnjenja oziroma prirojene šibkosti. V nemškem jeziku miazmam rečejo tudi prirojeni toksini (Erbstoxine). Izraz je zelo primeren, ker se po mojih izkušnjah miazme resnično obnašajo, kot da imamo v telesu strupe, ki se potem iz telesa počasi izločajo (ali pa tudi ne, če z neprimernim življenjskim slogom strupe le še dodatno vnašamo).

Vsak od nas se rodi na svet z različnimi potencialnimi možnostmi za zdravje. Prav o teh možnostih govori nauk o miazmah oz. konstitucijah (v širšem pomenu besede). Ker miazme podedujemo (tako kot vse naše telesne značilnosti), nas spremljajo vse življenje. Večina ljudi podeduje vse glavne miazme. Pri marsikaterem človeku se zgodi, da ostanejo v „spečem“ stanju in se nikoli ne aktivirajo. Taki ljudje živijo običajno dokaj zdravo življenje, pazijo na prehrano ter ne doživijo večjih stresov in travm v življenju. Prav ti namreč miazme aktivirajo. Da imajo tudi nikoli aktivirane miazme vpliv na zdravje, se kaže v starosti. Vsi smo že opazili, da nas v starosti tarejo iste bolezni kot naše starše ali stare starše in običajno so si vzroki smrti pri ožjih sorodnikih podobni.

Klasični šoki oz. travme, ki lahko aktivirajo miazme, so: cepljenja, hujše otroške in druge nalezljive bolezni, pogosto ali dolgotrajno jemanje močnih kemičnih zdravil (antibiotiki, kortikosteroidi, kemoterapevtiki, nevroleptiki…), kemični onesnaževalci (npr. težke kovine), fizični pretresi, kot so nesreče ali padci na glavo, operacije, poškodbe ob rojstvu, psihični pretresi, kot je izguba ljubljene osebe in podobno.

Miazme se torej med seboj ne izključujejo. Pri tem ni nujno, da se vse kažejo v enaki jakosti oziroma da se v življenju aktivirajo vse. Običajno je ena sama miazma tista, ki se kaže na zunaj s tipičnimi znaki. Prav tako je pomembno poudariti, da je jakost vpliva miazem pri posameznikih zelo različna. Nekateri imajo miazme šibko izražene, drugi pa zelo močno. Na miazme moramo gledati z očmi konstitucije – te lastnosti so nam položene v zibko ter imajo slabe in dobre plati. Če vzamemo na primer tuberkulinsko miazmo – šibka točka so sluznice, zato imajo ti ljudje z njimi težave. Vendar so osebe s tuberkulinsko miazmo tudi zelo hitro zadovoljni ljudje, ki jih je lahko zadovoljiti z majhnimi stvarmi in ima to seveda v življenju svoje prednosti.

Čeprav se vplivi miazem lahko z zorenjem imunskega sistema zelo zmanjšajo („jih prerastemo“), ne izginejo povsem. To so vplivi, ki trajajo celo življenje in nas spremljajo kot senca. Prav tako se sami lahko znebimo njihovega negativnega vpliva in dosežemo optimalno zdravje, še vedno pa jih lahko prenesemo na potomce. Dedovanje močno izraženih miazem lahko preskakuje generacije, prav tako ni nujno, da jih imajo v družini vsi sorojenci oziroma se lahko zgodi, da ima vsak potomec izraženo močneje drugo miazmo.

Vpliv miazem na zdravje se skozi človekovo življenje lahko zmanjšuje, saj se z zorenjem imunskega sistema in premagovanjem otroških bolezni njihov vpliv na zdravje zmanjšuje. Če povem to bolj poetično: „V ognju otroških bolezni zgorijo miazme.“ Večina ljudi jih do odrasle dobe uspe „preseči“, če pa se imunski sistem ne more normalno razvijati in zoreti, jih radi prenesejo v odraslo dobo. Taki odrasli imajo potem večje težave z različnim kroničnimi boleznimi. V današnjem času je to vedno bolj pogost pojav zaradi sodobnega „zdravljenja“ akutnih bolezni, saj s cep., zbijanjem vročine, jemanjem antibiotikov in protivnetnih zdravil oviramo imunski sistem pri normalnem zorenju.

Glavne miazme in njihove glavne značilnosti so:

  • Psora (kožna miazma) = pomanjkanja vseh oblik, šibka točka je večinoma koža, znaki se lahko poslabšajo kadarkoli
  • Tuberculinum (tuberkulinska miazma) =  vse oblike nezadovoljstva in izčrpanosti, šibka točka so vse sluznice, lahko tudi koža in vezivno tkivo
  • Sycosis (revmatična miazma) = vse oblike presežka (pretirane rasti in razmnoževanja), šibka točka so jetra, lahko tudi spolni organi ali živčevje, znaki se poslabšajo podnevi, izboljšajo pa zvečer in ponoči
  • Carcinosinum (rakava miazma) = nezmožnost prilagajanja, nagnjenost k rakavim obolenjem
  • Syphilinum (živčna miazma) = vse oblike uničenja in degeneracije, šibka točka je živčevje, lahko tudi koža ali kosti, znaki se poslabšajo zvečer in ponoči, izboljšajo pa podnevi

Vse miazme imajo nekaj skupnega – na koži se kažejo s svojimi značilnimi izpuščaji oziroma pojavi. Ti izpuščaji so poskus telesa, da porine škodljive učinke miazem na periferijo telesa, torej čim dalj od vitalnih organov. Če telo pri tem oviramo (npr. mažemo s kortikosteroidnimi mazili, kirurško odstranjujemo pike, bradavice, znamenja itd.), se energija miazem lahko obrne navznoter in bolezen postane globja (prizadene notranje organe). Miazme bi po tem, kako globoko delujejo v telesu, lahko razdelili v več plasti. Če bi človeško telo primerjali s čebulo, bi bila najbolj zunanja plast carcinosinum (nekakšen ščit okoli telesa), pod njo površinska psora, sledil bi globji tuberculinum. Sycosis sega še globje, v najglobjih plasteh pa se skriva syphilinum. V homeopatski literaturi lahko najdemo zelo slikovite opise miazem, vključno z zanimivimi razlagami, od kod izvirajo in z zgodovinskim pregledom pojavljanja različnih bolezni, iz katerih so nastale miazme.

Kožna miazma (psora) je posledica garij pri naših prednikih. Garje povzročajo parazitske pršice Sarcoptes scabiei, ki se naselijo v koži in s svojim delovanjem in izločki povzročajo vnetja na naseljenih delih, posledično je tudi srbenje. Tegoba je še vedno precej pogosta in se pojavlja tam, kjer je gosta naseljenost na majhnem prostoru (vrtci, domovi za starejše, vojaški kampi, zapori). Najbolj pogost in tipičen znak je intenzivno srbenje ter izpuščaji, posebno med prsti.

Kožna miazma najbolj prizadene kožo. Torej je nagnjenost k izpuščajem in srbenju kože tem ljudem prirojena. Vse, kar se dogaja v telesu, se odraža na koži. Ljudje s kožno miazmo so pogosti alergiki. Najbolj tipične alergije zanje so inhalacijske in sicer predvsem na dlake/epitele živali in hišno pršico, pogosto pa imajo tudi seneni nahod. Koža je pogosto videti nečista (umazana) in srbi tudi brez izpuščajev. Srbenje se poslabša v stiku z volnenimi vlakni. Ljudje s to miazmo se precej potijo in imajo lahko močen telesni vonj. Slabo prenašajo mraz (imajo občutek, da jih zebe do kosti), večinoma so zato preveč oblečeni.

Tipično za ljudi s kožno miazmo je tudi to, da imajo pogosto oslabljen imunski sistem; mnogo poskusov terapije različnih zdravstvenih tegob ni uspešno. Simptomi vseh kroničnih tegob, ki jih imajo, so zelo trdovratni. Velikokrat trpijo različna pomanjkanja – vitaminov, mineralov, encimov…

Še nekaj tipičnih psiholoških znakov: pretiran odziv na zunanje dražljaje; zaskrbljenost, strahovi, nemir, nevrotična stanja; strah pred revščino, eksistenčni strah; splošen občutek preutrujenosti.

Tuberkulinska miazma (tuberculinum) je nastala kot posledica prebolevanja tuberkuloze pri naših prednikih. Ker je bila tuberkuloza v zadnjih 200 letih med našo populacijo do petdesetih let 20. stoletja zelo pogosta tegoba, je tudi ta miazma zelo pogosta, najbolj pogosta od vseh miazem. Podatkov za Slovenijo ni, podatki za nemško populacijo pa kažejo, da se 70% deklic in 40% dečkov rodi z aktivno tuberkulinsko miazmo. V praksi to pomeni, da imajo oslabljene sluznice. Sluznic je v telesu zelo veliko – od dihal, prebavil, sečil do kože. Sluznice so meja med zunanjim in notranjim svetom in zato služijo tudi kot prva obrambna linija, ki preprečuje vdor mikroorganizmov v telo. Pri ljudeh s tuberkulinsko miazmo je ta obramba okrnjena. Nagnjeni so tudi k povečani tvorbi sluzi. Običajno pri posamezniku ni oslabljena celotna površina sluznic, ampak le določen del. Nekateri kmalu ugotovijo, da imajo šibko točko dihala, drugi črevo, tretji nosno votlino, četrti sečila, peti kožo itd.

V Sloveniji in podobnih sosednjih državah je nastal problem zaradi specifične situacije, saj so v zadnjih 50. letih rutinsko cepili vse otroke proti tuberkulozi, poleg tega pa so cepili tudi vse krave. Ker v Sloveniji prevladuje notranja reja živine, so krave precej kronično bolne živali in kronična (prikrita) kravja oblika tuberkuloze je zelo pogosta. Pri cepljenju namreč vnašajo v novorojenčke žive oslabljene povzročitelje goveje tuberkuloze – mikobakterije, ki zato lahko povzročijo infekcijo in izločajo svoje baterijske toksine – tuberkuline. Tuberkulini so zelo strupeni toksini in pri nas imamo zaradi opisane situacije kravje mleko in izdelke iz kravjega mleka s tuberkulini zelo okužene. Prav okuženost mleka s tuberkulini je običajno kriva za nastanek alergije na mleko pri tistih, ki imajo tuberkulinsko miazmo.

Tuberkulini iz mikobakterij potem povzročajo celo kopico težav – odvisno od mesta, kjer je vnetje, pa tudi mnogih drugih okoliščin – npr. kje imajo druge šibke točke in načina čiščenja tuberkulinov iz telesa. Tuberkulini so tako velike molekule, da jih telo ne more izločiti prek ledvic. Zato se izločajo izključno skozi sluznice in sicer zelo počasi. Ni redko, da se izločajo tudi nekaj let. Zelo radi se „priključijo“ čiščenju telesa po akutnih boleznih. Različni ljudje izločajo tuberkuline skozi različne dele sluznic, nekateri skozi kožo, drugi skozi sluznice pljuč, nosne votline ali črevesa. Prizadete sluznice pri čiščenju tuberkulinov izločajo velike količine sluzi.

Za ljudi s tuberkulinsko miazmo je nujno, da se strogo izogibajo kontaminiranemu kravjemu mleku in vsem mlečnim izdelkom iz kravjega mleka. Kozje in ovčje mleko je za njih primerno, če ni mešano s kravjim. Dokler človeško telo vsebuje tuberkuline, okuženega mleka ne prenaša. Zato je običajno potrebna precej dolgotrajna dieta brez kravjih izdelkov.

Ljudje z oslabljenimi sluznicami imajo lahko tudi težave z oslabljenim imunskim sistemom. Njihove sluznice lahko spustijo v telo marsikaj, zelo pogoste pa so glivične infekcije, še posebno če so bolj izpostavljeni sporam različnih plesni, ki so se razmnožile v njihovem bivalnem okolju. Najpogostejše plesni, ki živijo po zidovih ali na sadju/zelenjavi ali v mleku in lahko povzročijo zdravstvene težave, so različne vrste Aspergillusa, Cladosporiuma in Geotrichuma.

Tuberkulinska miazma s svojimi oslabljenimi sluznicami prinaša s seboj še eno slabost in sicer težavo z razstrupljanjem telesa skozi sluznice. Sluznica se obnaša kot, da bi bila v eno smer (notri) preveč prehodna, v drugo smer (ven) pa premalo. Ker so sluznice pomemben razstrupljevalni organ (predvsem sluznica debelega črevesa), se ljudje s to miazmo težko znebijo odvečnih strupov, ki se zato radi nabirajo v vezivnem in maščobnem tkivu, še posebej pa v različnih sklepih.

Tuberkulinska miazma zaradi svojega delovanja s seboj prinese nagnjenost k alergijam. 60 odstotkov alergikov ima tuberkulinsko podlago. Tuberkulini so namreč tako strupeni toksini, da organizem izredno razdražijo. Tak imunski sistem je v posebnem razdraženem stanju (tudi direktna alergija na tuberkuline ni redka) in v takem stanju lahko odreagira na mnogo stvari, ki same po sebi sploh niso problematične (hrana, prah, pelodi, dlake…).

Še nekaj telesnih in psiholoških značilnosti tuberkulinske miazme. Pogosto je ta miazma povezana z limfatično konstitucijo (svetla prosojna koža, modre oči, svetli lasje, dolge trepalnice, pravilne poteze obraza); tipične so vse oblike težav z dihali, bolezni kosti in hormonalnih žlez, nočna potenja oz. potenja v glavo, bolečine v kosteh pri prehitri rasti, vnetja sluznic v glavi (sinusitisi, otitisi…); pri otrocih je zelo pogosta dolgotrajna inkontinenca ponoči (močijo posteljo tudi do 13. leta); pogosta je hiperaktivnost; želja, da bi živeli zelo intenzivno; po naravi so ljudje s tuberkulinsko miazmo „uživači“ (hitro zadovoljni, a za kratek čas); zelo ljubijo spremembe in hlepijo po novih izkušnjah; tipično je hrepenenje po nedosegljivem; zaradi intenzivnosti življenja („zajemajo življenje z veliko žlico“) večkrat doživljajo občutek izgorelosti.

V klasičnih homeopatskih tekstih tuberkulinske miazme ne bomo našli, ker je dokaj „sodobna“ miazma, je pa, kot rečeno, trenutno med vsemi najpogostejša. Na tem mestu lahko dodam svojo hipotezo, zakaj je ta miazma tako pogosta. Konec 40. let 20. stoletja sta dva francoska „znanstvenika“ prišla na idejo, kako „ukrotiti“ tuberkulozo, ki je bila v tistih časih še zelo pogosta bolezen. Ker se zaradi hude patogenosti povzročitelja človeške tuberkuloze (bakterije Mycobacterium tuberculosis) s cepivom niso upali vbrizgavati, so si ga sposodili pri kravah. Govedo ima namreč svojo različico tuberkuloze, povzročitelj pa je sorodna mikobakterija Mycobacterium bovis. S cepljenjem so ob rojstvu v otroke desetletja vbrizgavali povzročitelja, ki je v osnovi živalski in s katerim se človeštvo nikoli ni spopadalo. Na ta način so jih hipersenzibilizirali. Nenadoma se je goveja tuberkuloza (večinoma v kronični obliki) začela pojavljati tudi pri otrocih in to predvsem pri otrocih s podedovano tuberkulinsko miazmo. Ta preobčutljivost se je prenašala iz roda v rod in sedaj se rojeva tretja generacija otrok, med katerimi je že več kot polovica „onesnažena“ z govejo obliko tuberkulinov in posledično alergična na kravje mleko.

Revmatična miazma (sycosis) je posledica prebolevanja gonoreje pri naših prednikih. Bolezen povzroča bakterija Neisseria gonorrhoeae. Gonoreja je še dandanes precejšnji zdravstveni problem, v zadnjem desetletju pa je v razvitem svetu v močnem upadanju. Ker je spolno prenosljiva bolezen, je večinoma omejena na težave s spolnimi organi. Za gonorejo je tipično močno izločanje gnoja iz prizadetih vnetih mest. Bolezen lahko povzroča komplikacije: pri moških se lahko razširi na sečila, pri ženskah pa na medenično votlino, pogosta pa je tudi sklepna oblika infekcije (predvsem na stopalih in rokah), razširitev infekcije na danko ali očesno veznico. Tudi ta bakterija izloča toksine, ki poškodujejo tkivo in povzročajo obsežna vnetja.

Za to miazmo je najbolj tipična nenadzorovana rast tkiv (bradavice, ciste, polipi, tumorji…) in pretirano izločanje različnih izločkov (gnoj…). V družinski zgodovini tipično najdemo rakava obolenja in kronični revmatizem. Glavni organ, ki je prizadet pri tej miazmi, so predvsem jetra. Jetra imajo v telesu centralno vlogo, saj imajo izredno veliko nalog. V grobem jih lahko razdelimo na 4 sklope:

  • presnovna vloga (jetrne celice so prave celične tovarne, v katerih poteka na stotine biokemijskih procesov in v katerih nastajajo gradniki za oskrbo vseh drugih celic v telesu),

  • prebavna vloga (jetrne celice izločajo žolč, ki je potreben za prebavo maščob),

  • razstrupljevalna vloga (v jetrih potekajo različni kemijski procesi, ki spreminjajo različne strupene spojine, da bi jih naredili nestrupene in primerne za izločanje),

  • imunska vloga (jetra so pomemben imunski organ, predvsem so pomembna pri nespecifični imunosti).

Miazma lahko prizadene eno ali več jetrnih vlog. Zelo velikokrat je to razstrupljevalna vloga jeter, zato je posledica slabše razstrupljanje telesa. Ker se telo odvečnih snovi težko znebi, se nalagajo v vezivnem tkivu in na dolgi rok povzročajo vnetja. Zelo pogosto so to različni sklepi, zato so revmatizem, artritisi, protin itd. pogoste težave, ki pestijo ljudi s to miazmo. Tipičen je artitis v enem sklepu (npr. desno koleno). Kolena so sploh šibka točka teh ljudi. Kadar se odpadne snovi začnejo nalagati v živčevju, je lahko prizadeto tudi delovanje različih delov živčevja. Prav tako je lahko šibka točka urogenitalni trakt.

Zaradi svoje oknjene razstrupljevalne funkcije osebe z revmatično miazmo zelo intenzivno reagirajo na cepljenje. Mnogokrat se po cepljenju nikoli več ne opomorejo in imajo lahko hude zdravstvene težave.

Zaradi šibkih jeter osebe z revmatično miazmo ne prenesejo alkohola, če pa ga kljub temu uživajo, jim naredi nepopravljivo škodo. Ne prenesejo tudi vlage, zato se jim stanje tipično popravi na morju in ob toplem suhem vremenu.

Še nekaj tipičnih telesnih znakov: pogoste so bradavice (tipične štrleče bradavice okoli vratu), genitalne bradavice, kožna znamenja, jetrne pege itd.; rumena koža, srbeča koža; pogosta vnetja oči, glavoboli, išiasne bolečine, bolečine, ki se selijo; gosti rumeni izcedki, ki smrdijo po ribah; ženske imajo lahko težave z menstruacijo in neplodnostjo; pogoste so težave s sečili in težave s seksualnostjo; tipično je grizenje nohtov.

Nekaj tipičnih psiholoških lastnosti ljudi z revmatično miazmo (večinoma povezanih s funkcijo jeter): so zelo zadržani ljudje; imajo težave s časom (neprestano živijo v prihodnosti, vse jim gre prepočasi, zato so hitri in ves čas v gibanju); so strastni (v vsem pretiravajo, nikoli nimajo dovolj); so neprestano lačni in pogosto jedo; tipična je jutranja žalost in razdražljivost; nagnjenost k depresijam in nevrotični sindrom; so „nočni ljudje“; velikokrat imajo občutek neustreznosti, ki ga skušajo prikriti; tipične so fiksne ideje.

Rakava miazma (carcinosinum) je novejša miazma, ki se navezuje na revmatično miazmo. Nekateri avtorji je ne ločujejo od revmatične, saj ji je zelo sorodna, prav tako si deli nekatere značilnosti živčne miazme. V družinski zgodovini tipično najdemo rakava obolenja.

Nekatere tipične telesne težave ljudi s to miazmo: kronična utrujenost, mnoge alergije, hude reakcije na cepiva, motnje imunskega sistema, nespečnost, bledo rjavi madeži na koži (ki so take barve kot mlečna kava), temne jetrne pike na koži.

Nekatere tipične psihološke lastnosti ljudi s to miazmo: perfekcionizem, občutljivost, pretiran občutek dolžnosti; deloholiki (nič jim ni problem narediti, delajo brez pritoževanja); pogosta je hitra užaljenost; tipično so prevzeli preveliko odgovornost prehitro v življenju; za njih so značilna potlačena čustva in občutljivost na grajanje.

Ker je v naši družbi prisoten velik strah pred rakavimi obolenji (ki so žal v vzponu), sem se odločila, da napišem malo več o psiholoških značilnostih osebnosti, ki je podlaga za razvoj rakavih bolezni. Rakava obolenja imajo namreč popolnoma psihične razloge, ki jim nato sledijo še telesni. Glavno bistvo osebnosti je pomanjkanje samozaupanja (šibek ego). Taka osebnost dovoli celicam, ki niso „ona“, da se razrastejo, ne da bi sprožila obrambne mehanizme, ki bi jih uničili. Ta proces se začne na čustvenem in mentalnem nivoju davno, preden se na telesnem nivoju pojavi tumor. Osebnost z rakavo miazmo ima nagnjenje, da pusti drugim, da motijo njen osebni prostor in si ne vzame dovolj prostora zase. Drugim pusti preveč in je prešibka, da bi postavila meje. Taka osebnost se mora naučiti, da vzame svojo usodo v svoje roke.

Psihični podlagi take osebnosti običajno sledijo nekateri tipični dogodki v življenju, ki vodijo k izgubi odzivnosti. Odzivnost lahko definiramo kot sposobnost človeka, da ohrani svojo umsko, čustveno in fizično integriteto z uspešnim varovalnim sistemom pred zunanjimi vplivi. Dogodki, ki močno prispevajo k izgubi odzivnosti so množična preventivna cepljenja v zgodnjem otroštvu, rutinsko zbijanje vročine z zdravili, pogosta uporaba antibiotikov ali celo kortikosteroidov. Vsi ti ukrepi dajo telesu in imunskemu sistemu sporočilo, da se samo ni zmožno braniti in da potrebuje zunanjo pomoč. To ne samo oslabi obrambni mehanizem, ampak daje osebnosti občutek, da sama ni dovolj močna in dobra, zato se mora zanašati na druge. Torej ima taka oseba nagnjenje, da polaga moč izven sebe in se znotraj počuti šibko in ranljivo. Ko dopusti, da se ji razvije tumor, se nato podvrže kemoterapiji, obsevanju in operacijam. Je prešibka, obupana in popolnoma odvisna od svojega zdravnika. Začaran krog je sklenjen.

Težave osebnosti z rakavo miazmo imajo korenine v otroštvu. Tu je zelo pomemben oče oz. očetovska funkcija (lahko je to tudi kdo drug, ki prevzame očetovsko funkcijo – npr. mama). Oče je tisti, ki je za otroka simbol samozaupanja, moči, socialnega položaja in uresničenja sposobnosti. Če oče otroka potrjuje v njegovih sposobnostih, ni težav. Težave nastanejo, če oče otroka kar naprej kritizira in ga nikoli ne pohvali, kadar naredi kaj dobro ali pa ga preprosto ni, da bi ga spodbujal ali pa je dosti preveč zahteven do otroka in ga strogo kaznuje. Možno je tudi, da mora otrok prevzeti prehitro preveč odgovornosti za svojo starost ali pa da ni nikoli zadosti dobro, karkoli otrok stori. Tako je njegovo samozaupanje počasi, a zanesljivo spodkopano. Otrok sicer vloži nečloveške napore, da bi zadovoljil očeta (mamo, učitelja…) in postane vzoren, natančen, priden v vsem, kar dela. Z drugimi besedami postane perfekcionist. Zelo se boji napak in se izogiba vsakršnim kritikam, tako da je pedanten, točen, poslušen. Tak otrok se ne nauči braniti in postavljati mej. O sebi ima slabo mnenje, vendar s svojim vzornim ravnanjem in odličnim uspehom take občutke uspešno kompenzira. Ne zna reči ne in je pravi deloholik.

Še tipični strahovi osebe z rakavo miazmo: strah pred rakavimi boleznimi; strah pred množico, pred ozkimi prostori, višino; strah pred pajki, mišmi in kačami; strah pred neuspehom, strah pred neuspešno opravljenim izpitom; strah pred nevihtami.

Živčna miazma (syphilinum oz. luesinum) je posledica prebolevanja sifilisa pri naših prednikih. Sifilis je huda bolezen, ki se pogosto sprevrže v kronično, če telesu ne uspe premagati povzročitelja – bakterije Treponema pallidum. Bolezen velikokrat poteka počasi, brez večjih znakov na začetku bolezni, vendar se sčasoma razširi na večino tkiv in se sprevrže v zelo resno bolezen. Za sifilis je značilna destrukcija mnogih tkiv. Bakterija izloča t.i. luetične toksine, ki jih mikrobiologi dolgo niso mogli dokazati, v 80. letih 20. stoletja pa so odkrili, da so zelo močni toksini, ki preprečujejo tvorbo DNK in beljakovin v celicah bolnikov. V razvitem svetu je akutni sifilis danes precej redka bolezen, v preteklosti pa je bil resni zdravstveni problem. Sifilis ima mnogo obrazov, z mnogimi znaki in različicami jakosti znakov. Tipično pa je, da med drugim prizadene kožo in se v poznih fazah bolezni razširi na živčevje (in druga tkiva – kosti, ledvice, ožilje…) in povzroča na desetine različnih od blagih do resnih težav na živčnem sistemu. Natančno tako se obnaša tudi živčna miazma oz. syphilinum.

Glavna značilnost te miazme je tendenca k uničenju in degeneracija v vseh oblikah. Od vseh miazem je živčna najbolj razdiralna, saj je najglobja. Pri ljudeh s to miazmo vse poteka dramatično. Živčevje je šibka točka, kar pomeni, da bodo tudi težave v življenju običajno vezane na živčevje. Lahko pa prizadene tudi kožo, kar je običajno pri zelo hudih oblikah izpuščajev. Težave se tipično poslabšajo ponoči, na toplem in na morju, ponavadi so povezane z ekstremno umsko in telesno nemirnostjo skupaj z intenzivno razdražljivostjo. Tipične so različne okvare in degeneracije tkiv, razjede, abscesi (ognojki), turi, kronična poletna astma, hujše nevrološke bolezni (epilepsija, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, ohromelosti…); pogoste so prirojene okvare (6 prstov, deformacija zob, skolioza, deformacije okostja…); nagnjenost k luskavici; sklerozne bolezni (propadanje slušnih koščic, zob…); razvojne motnje; nespečnost (se zbudijo kmalu po polnoči in ne morejo zaspati do 6h).

Pogosta oblika živčne miazme je huda oblika izpuščajev, ki se lahko pojavljajo na vsej površini kože in nekaterih sluznicah in spominjajo na razjede. Razjede imajo velikokrat rahlo sivkasto do vijoličasto barvo in iz njih se pogosto izloča rumenkasta tekočina z neprijetnim vonjem. Tipični so tudi abscesi (ognojki) na koži ali srbeči hrastasti izpuščaji (posamezni ali v skupini), ki lahko spominjajo na herpes. Tipično se pojavljajo na obrazu in prsih.

Še nekaj psiholoških značilnosti in težav: eksplozivnost, pretirane reakcije, živčnost, na zunaj sicer zelo mirni in kontrolirani ljudje; težavni otroci (neukrotljivi, grizejo, vreščijo, razgrajajo); strah pred temo, nočjo, pred bacili (ves čas se lahko umivajo); lahko imajo resne težave z zaprtjem (ki gre lahko tako daleč, da peristaltika popolnoma preneha); depresija, nagnjenost k samomoru, nagnjenost k odvisnostim (v družinski zgodovini tipično najdemo alkoholizem); možne hujše psihološke motnje (psihoze, paranoja, nasilje). Sifilitične osebe imajo zelo pesimističen pogled na svet. Globoko verjamejo, da stvari, ki so šle narobe, ni mogoče več popraviti. Zato na vse situacije reagirajo nasilno, impulzivno in intenzivno. Izbruhi nasilja so lahko usmerjeni proti drugim in/ali proti samemu sebi.

Preseganje miazem

Preseganje prirojenih nagnjenj je bolj ali manj domena homeopatije. Za vsako miazmo obstaja poseben homeopatski pripravek, ki ga izkušen homeopat predpiše v pravilnem vrstnem redu, v pravilni potenci in ob pravem času. Ker gre za poseganje v dednost in podedovane šibkosti (o čemer lahko konvencionalna medicina samo sanja), se s tem ni za šaliti. Teh podedovanih energij se ne smemo dotakniti, če prej nismo razrešili energijskega klobčiča blokad v pretoku življenjske energije, ki so ga povzročili ključni travmatični dogodki v človekovem življenju.